Sveti Miklavž obudi tri otroke
(legenda)
V siromašni družini so živeli
trije lepi in pridni otroci.
Zaradi lakote in da ne bi umrli,
so paberkovali po velikem polju.
Nekega večera, v temni noči,
izgubljeni in premraženi,
potrkajo na vrata mesarije.
„Mesar, lahko prenočimo pri vas?”
„Vstopite, vstopite otročiči moji,
prostora je dovolj za vse.”
Komaj vstopijo, jih mesar zakolje,
razseka na koščke in posoli, kot prašičke.
Po sedmih letih Sveti Miklavž
hodi prav po tem polju.
Odločno se napoti naravnost k mesarju.
„Mesar, lahko prenočim pri vas?”
„Pridi, pridi, sveti Miklavž,
prostor pri meni je, zares ga ne manjka,”
prijazno pravi mesar,
ponosen, da gosti visokega gosta.
Miklavž vstopi in že prosi za večerjo.
„Hočete malo pršuta?”
„Nočem ga, se mi zdi ogaben.”
„Hočete košček telička?”
»Ne, ne zgleda užiten!“
„Hočem prav tisto meso za salamo,
ki se soli že sedem let!“
Ko mesar sliši te besede,
zbeži skozi vrata in tuli v temno noč.
„Mesar, mesar, ne beži, vrni se,
kesaj se, Bog ti bo odpustil!”
Sveti Miklavž položi tri prste
na rob lesenega čebra in moli.
Iz soda se skobacajo umorjeni otroci.
Prvi ugotavlja: „Dobro sem spal.”
Drugi vzdihne: „Še bi spal. Noč je bila prekratka.”
Tretji reče: „Mislil sem, da sem že v nebesih!«
Objavil francoski romantični pisatelj in pesnik Gerard de Nerval (1808-1855) v zbirki Les Filles du feu (Hčerke ognja).
Priredil Bogdan Vidmar (3.12.2018)
